Čarobna vasica visoko nad Tolminko

V soboto, 5. novembra je petčlanska delegacija iz krajevne skupnosti Zavratec obiskala kraj Čadrg na Tolminskem. Čadrg je znan po dobrem siru, znamenit je tudi po komuni za odvisnike, nas pa je najbolj zanimalo tesno sodelovanje med krajani, ki je morda nekaj edinstvenega v bližnji in širši okolici.

Med odličnim kosilom na ekološki kmetiji Lovrč nam je gospod Ludvik Janež, starosta Čadrga in že desetletja njegova gonilna sila, povedal, da je imel Čadrg v svoji dolgi zgodovini številne vzpone in padce. Leta 1910 je tod živelo 214 prebivalcev, leta 1982 jih je bilo le še 22, danes jih je okoli 50. Ves čas, med vso dolgo zgodovino (pisni viri Čadrg prvič omenjajo v 13. stoletju, našli pa so tudi arheološke dokaze za poseljenost v kameni dobi) pa je značilno tesno sodelovanje znotraj skupnosti.

Odmaknjeno življenje

Cesta iz Tolmina v Čadrg je sicer ozka, a lepo speljana in dobro tlakovana. (Upam si trditi, da je boljša od večine naših cest.) Vožnja vzdolž soteske Tolminke in po zavojih čez strma pobočja je udobna in varna. Ni pa bilo vedno tako. Ne tako dolgo nazaj, v času, ki se ga starejši prebivalci še spominjajo, ceste ni bilo in vasica visoko nad Tolminko je bila v veliki meri odrezana od sveta.

Gospod Janež, ki poleg vsega drugega skrbi tudi za izročilo o preteklosti Čadrga, nam je povedal, da so še v njegovem otroštvu krste s preminulimi krajani morali peš nositi v dolino, kar je bilo vsekakor nadvse težavno, prihajalo pa je tudi do neljubih in včasih tudi skoraj komičnih zapletov. Povedal nam je tudi za zabavno metodo, kako so krajani včasih, ko so se v gostiščih v dolini malo preveč okrepčali, na poti nazaj le prijeli konja za rep, ta pa jih je po vseh zavojih in klancih, ki jih je tako dobro poznal, zvesto privedel nazaj v domačo vas. Ni povsem jasno, ali gre za 'zgodovinska dejstva' ali le za duhovito ljudsko bajko, vsekakor pa se pripoved lepo prilega tem živahnim, a nekoliko neukročenim krajem.

Tako imenovani Hudičev most 60 metrov visoko nad sotesko Tolminke stoji že dolgo, saj bi bil prehod sicer ne le težaven, a povsem nemogoč, vendar v starih časih ne bi prenesel večje teže. Ko so ga v drugi polovici prejšnjega stoletja utrdili, se je bilo mogoče lotiti tudi cestne povezave. V tistih časih je bilo občino še teže pripraviti do takšnega podviga kakor danes, zato so se v sedemdesetih letih krajani sami lotili izgradnje betonske ceste. Delali so vsi – mladi krepki možje in žene, starejši, celo otroci, ki so nosili vodo za beton.

Bolj ali manj sodobna povezava s širšim svetom je tako že lep čas vzpostavljena in vendar Čadrg ostaja osamljen in odmaknjen.

Od sira do komune

Takšne udarniške delovne akcije, kakršna je bila gradnja ceste, ki so jo zmogli krajani Čadrga z veliko volje in energije ter neverjetno tesno medsebojno povezanostjo, niso več v modi. To je po svoje seveda dobro, po drugi strani pa je tesno sodelovanje med ljudmi, ki živijo na istem območju, nadvse pomembno za živo skupnost. V Čadrgu se te vezi ohranjajo, pa naj gre za sečnjo lesa, izdelovanje sira ali podporo mladim zasvojencem od mamil, ki bi se radi odvisnosti odvadili.

Ko je organizacija, ki jo je ustanovil italijanski duhovnik don Pierino, da bi pomagal ljudem premagati odvisnost od mamil, iskala lokacijo za takšno skupino v Sloveniji, je naletela na precejšen odpor. Po precejšnjih težavah in celo po preklicu na že dogovorjeni lokaciji so jih sprejeli v Čadrgu. Gospod Janež, ki ima za to največ zaslug, pojasnjuje, da ljudje kot posamezniki čemu takemu praviloma ne nasprotujejo, če pa se pogovarjajo v skupini, zadostuje že en sam izražen pomislek, da se celotna skupina začne obračati proti predlogu. Zato se je z vsakim krajanom pogovarjal posebej in od vseh pridobil soglasje. Očitno je bil pristop pravilen, saj še danes, po mnogih letih, med krajani in don Pierinovo skupino ni nobenega trenja. Prirejajo celo skupne meditacije ob glasbi na enem najbolj slikovitih prostorčkov v vasi, na lepo urejenem cvetličnem vrtičku tik nad visokim prepadom. Vsekakor primeren kraj za meditacijo!

Še najbolj znamenit pa je Čadrg po svojem siru, tolmincu. Medtem ko ima več kmetij mlečno živino, je sirarna le ena. Sir delajo v skupnem kotlu v skupnih prostorih, ki so jih opremili z evropskimi sredstvi. Pri izdelavi sira se izmenjujejo, izdelan sir pa potem prodajajo ločeno, vsak tolikšen delež, kolikor je prispeval mleka.

Čadrg velja za ekološko vas, štiri od petih kmetij so ekološke. Vzpostavljeno imajo agrarno skupnost in skupni gozd skupno izkoriščajo. Tudi to so uredili na svojski in zanimiv način, ki utrjuje skupnost. Logar drevesa, predvidena za sečnjo, označi z različnimi številkami, potem pa krajani vlečejo številke kot pri srečelovu in si ne morejo prosto izbirati dreves, ki bi jim bila najbolj všeč. Tako se že vnaprej izognejo morebitnim sporom in zavidanju.

Čarobni Čadrg

Vasica nad Tolminko je vsekakor nekaj posebnega. Imajo zanimivo zgodovino, prekrasno lego in odličen sir. A vse to bi gotovo rekli še za marsikatero vasico na severnem Primorskem in še kje. Naši kraji so lepi, marsikje delajo dober sir, preteklost je ponekod nadvse pestra in čarobna. Čadrg je nekaj posebnega zaradi sodelovanja, skupnega opravljanja nalog in reševanja problemov. Nekaj posebnega je zaradi zavedanja, da so skupaj močnejši kakor posamič. Zelo verjetno je, da se brez tega tako majhna vasica ne bi obdržala že vsa ta stoletja.

Samo Kuščer